Lakhta center

LAKHTA CENTER – NOVA NAJVIŠJA STAVBA V EVROPI

Številna odprta gradbišča megalomanskih projektov po svetu nakazujejo  na ponovno rast svetovnega gradbeništva, predvsem pa investiranje držav in podjetij v zgradbe, ki mejijo na meji izvedljivega. Naziv najvišjega nebotičnika na svetu si trenutno lasti znameniti Burj Khalifa v Dubaju (Združeni arabski emirati), leta 2020 pa naj bi mu ta naziv speljal nebotičnik Jeddah iz sosednje Savdske Arabije. Medtem pa Evropa, predvsem Rusija, ne sedi križem rok: po načrtih naj bi prihodnje leto v Sankt Peterburgu odprli nebotičnik Lakhta Center, ki bi postal s svojimi 462 metri najvišja stavba v Evropi.

Vizualizacijski model Lakhta Centra v Sankt Peterburgu.

To je še vedno precej manj, kot bo visoka stolpnica Jeddah (slednja naj bi bila visoka vsaj 1000 metrov, točen podatek o višini pa inženirji še vedno skrivajo pred javnostjo), a 88 metrov več kot jih je imel dosedanji rekorder Vostok Tower v Moskvi. Objekt v lasti ruske naftne družbe Gazprom z armiranobetonskim jedrom in jeklenimi stebri in nosilci so začeli graditi leta 2012, skupno pa bo imel 89 nadstropij – od tega 3 pod nivojem terena. Temeljenje je bilo izvedeno s konstrukcijo treh monolitnih plošč različnih debelin s povezovalnimi togostnimi diafragmami,in 264 piloti s premerom 2 metrov in dolžine 55 metrov, na katerih temeljna konstrukcija leži. Samo za izvedbo temeljenja, ki mora prenesti 670.000 ton načrtovane obtežbe, so porabili 83.000 kubičnih metrov betona, kar je vsekakor zgovoren pokazatelj razsežnosti objekta.

                                                                                     ARHITEKTURNI KONCEPT

Temeljno konstrukcijo, ki leži na 264 pilotih, tvorijo tri monolitne plošče različnih debelin, ki jih povezujejo posamezne togostne diafragme.

Projektantsko podjetje RMJM iz Edinburga je pri načrtovanju nebotičnika upoštevalo potrebe investitorja, t. j. energetskega giganta Gazproma, obenem pa ohranilo arhitekturno dediščino mesta Sankt Peterburga, v katerega je objekt umeščen. Morje, eden od prepoznavnih simbolov mesta, je vpet tudi v podobo Lakhta Centra. Visok nebotičnik po besedah načrtovalcev v arhitekturno-metaforičnem smislu simbolično predstavlja jambor, medtem ko nižji kompleks z glavnim vhodom v objekt, banko, športno infrastrukturno in parkirnimi mesti ter drugimi prostori s svojo organsko obliko in valovito konstrukcijo spominja na ladijski trup. S kombinacijo različnim arhitekturnih zamisli in vidnih materialov, med katerimi prevladuje predvsem steklo, je arhitektom uspelo poustvariti zanimivo podobo nebotičnika, ki bo v prihodnosti simbolizirala moč morja in krasila podobo drugega največjega ruskega mesta. 

 

 

 

 

 

INŽENIRSKI IZZIV

Gradnjo najvišjega nebotičnika v Evropi je prevzelo gradbeno podjetje, ki je leta 2008 uspešno dokončalo gradnjo trenutno najvišje stavbe na svetu, Burj Khalifa. V konstrukcijo Lakhta Centra bo do konca gradnje po načrtih vgrajenih kar 400 tisoč kubičnih metrov betona, inženirji Lakhta Centra pa so ravno po zaslugi betona vstopili tudi v Guinessovo knjigo rekordov. Med 27. februarjem in 1. marcem 2015 je namreč na gradbišču Lakhta Centra potekalo betoniranje 19.624 kubičnih metrov betona, ki je neprekinjeno trajalo kar 49 ur.

Med 27. februarjem in 1. marcem 2015 je namreč na gradbišču Lakhta Centra potekalo betoniranje 19.624 kubičnih metrov betona, ki je neprekinjeno trajalo kar 49 ur, kar je zadoščalo tudi za vpis v Guinessovo knjigo rekordov.

Poglavitni vodili v fazi načrtovanja inženirjem sta bili varnost in stabilnost stavbe ter energijska učinkovitost, ki je v sodobnem gradbeništvu vse bolj v ospredju. Konstrukcija je načrtovana tako, da bi se obtežba stavbe kljub odpovedi desetih nosilnih stebrov prenesla na armiranobetonsko jedro. Nebotičnik je prav tako dobro protipožarno projektiran; aktivni protipožarni ukrepi z ustrezno protipožarno zasnovo zagotavljajo, da bi konstrukcija v primeru požara zdržala 4 ure, preden bi se začele pojavljati posamezne poškodbe v konstrukciji. V konstrukcijo bo do konca gradnje vgrajenih kar 9.000 ton armature, enako količino jekla pa so porabili pri izgradnji Eifflovega stolpa. Posebnost konstrukcije je tudi 30 metrov globoka vodonepropustna diafragma, ki temelje konstrukcije varuje pred morsko vodo. Porabo jekla, posledično pa tudi stroške in čas gradnje, so inženirji znižali z vpeljavo posebnih kompozitnih nosilcev iz jeklenega jedra in armiranobetonskega ovoja na mestih, kjer je obtežba in tehnologija izvedbe to dopuščala.

                                                           

 

 ENERGIJSKA UČINKOVITOST

Lakhta Center naj bi po načrtih odprli že prihodnje leto.

Razvoj tehnologij in materialov, ki zagotavljajo energijsko učinkovitost stavbe, se v gradbeništvu odvija z eksponentno hitrostjo. Nebotičnik je prekrit s 72.500 m2 stekla (skupna površina steklenih površin znaša 130.000 m2), kar terja uporabo inovativnih tehnologij za zagotavljanje ugodne bivanjske klime v poletnih mesecih in zmanjšanje toplotnih izgub v zimskem času.

Barva stekla se bo v odvisnosti s položajem sonca na nebu tekom dneva spreminjala, z njo pa bo objekt po zamislih arhitektov pridobil značaj t. i. ”žive stavbe”. Prezračevana fasada z dvojno plastjo stekla zagotavlja dodatno naravno toplotno izoliranost stavbe, s čimer bodo stroški ogrevanja v zimskem in hlajenja v poletnem času po izračunih precej manjši. V stavbi so predvidena tudi posebna skladišča za več kot 1000 ton ledu, ki bi ga proizvajali ponoči, ko je cena elektrike manjša, in ga skozi poletne dni uporabljali za hlajenje prostorov. S tem nenavadnim, a zanimivim ukrepom bi na letni ravni prihranili okrog 70.000 evrov.

 

 

 

Nosilno konstrukcijo objekta tvori armiranobetonsko jedro skupaj z jeklenimi stebri in nosilci.

 

 

 

S številnimi drugimi načrtovanimi ukrepi, kot so senzorji gibanja, ki bodo povezani s sistemom razsvetljave, infrardeča grelna telesa in uporaba toplote tehnične opreme v stavbi za potrebe gretja bo prihranek energije kar 40 odstotni v primerjavi s stavbo, kjer takšnih aktivnih ukrepov ne bi bilo. Strokovnjaki s področja energijske učinkovitosti in ekologije tako napovedujejo, da bo Lakhta Center po svoji otvoritvi poleg mesta na lestvici stotih najvišjih stavb na svetu našel svoje mestu tudi na seznamu desetih najbolj ekoloških nebotičnikov sodobnega časa.

 

 

 

 

 

LAKHTA CENTER V ŠTEVILKAH

Višina:                                                                 462 m

Tlorisna površina:                                           140.000 m2

Število nadstropij nad terenom:                              86

Predvidena investicijska cena:                  2,5 milijardi dolarjev

Število delavcev na gradbišču:                  3000

Količina vgrajenega betona:                      400.000 m3

Predviden konec gradnje:                          2018

 

Konferenca TOP FASADER

Predstavitev novosti s strani proizvajalcev fasadnih sistemov

V sredo, 8. marca 2017, je na sedežu podjetja Topdom v Dolu pri Ljubljani potekalo celodnevno srečanje gradbenih izvajalcev in dobaviteljev fasadnih sistemov, ki se ga je udeležilo tudi naše podjetje. Povpraševanje po obnovi starih fasad in izdelavi novih je v precejšnjem porastu, kar se odraža tudi na trgu fasad in fasadnih sistemov, kjer razmeroma hitro prihaja do novosti tako na področju pravilne izvedbe, pa tudi uporabe novih materialov. Kot podjetje, ki je med drugim specializirano za izvedbo fasad različnih proizvajalcev fasadnih sistemov, stremimo k najvišji kakovosti izvedenih del, kar zagotavljamo tudi s spremljanjem novosti na tovrstnih strokovnih seminarjih in prenašanjem pridobljenega znanja na naša gradbišča.

SLIKA1-tudinaslovnica

Podjetje Baumit je 35 udeležencem konference prvo predstavilo svoje novosti na področju izvajanja njihovih fasadnih sistemov in materialov ter na praktičnih primerih pokazalo pravilno (pa tudi napačno) izvedene konstrukcijske sklope in detajle zunanjega stavbnega ovoja. Poudarili so pomen dodanih fotokatalizatorjev na površini zaključnega sloja; s pomočjo fotokatalizatorjev in svetlobe se organska umazanija razgradi in nato preko dežja spere s površine fasade.  

Družba Caparol je  udeležence seznanila s svojimi inovativnimi rešitvami na področju visoko trdnih lepil in predstavilo svoj protitočni sistem, ki naj bi ob pravilni izvedbi prenesel padajočo točo v velikosti oreha s hitrostjo več kot 80 kilometrov na uro. Osrednja tema podjetja Jub so bili pasivni fasadni sistemi; njihov predstavnik je poudaril njihove prednosti, med katerimi so do 10-krat manjša poraba energije, večje ugodje bivanja in preprečevanje pojava toplotnih mostov, ki pa jih lahko dosežemo zgolj ob pravilni izvedbi zunanjega toplotnega ovoja.

SLIKA2SLIKA3Predstavitev podjetja Rofix je temeljila na zanimivem in vse bolj razširjenem trendu naknadnega barvanja fasad oziroma zaključnih slojev, s čimer naj bi življenjsko dobo same fasade zaradi dodatne površinske plasti barve povečali za od 3 do 5 let. Podjetje Weber Saint-Gobain, ki je do nedavnega obsegalo ločeni podjetji Weber in Demit, se je osredotočilo na prednosti, pa tudi slabosti, svojih fasadnih sistemov v primerjavi s konkurenco, prav tako pa predstavilo nekatere inovativne rešitve za pogoste težave, s katerimi se velikokrat srečujejo izvajalci gradbenih del.

SLIKA4SLIKA5Konferenca je vključevala tudi ogled več kot 6000 kvadratnih metrov velikega skladišča družbe Topdom, ki spada med največje trgovce z gradbenim materialom v Slvoveniji, izobraževanje pa se je zaključilo z obiskom 56. Sejma Dom na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani.

SLIKA6    SLIKA7

Rušenje nosilne stene v objektu – 1. del

Izvedba rušenja nosilne stene v stanovanjski hiši

Trendi v gradbeništvu se skozi leta, tako kot je to v navadi tudi na drugih področjih človekovega življenja, spreminjajo. Sodobna arhitektura se že nekaj desetletij odmika od masivnih konstrukcij zaprtega tipa k vitkim konstrukcijam, za katere so značilni veliki prostori in odprtine. Pogostokrat se nam na prvi pogled zdi, da je stena eden od nepogrešljivih elementov vsake konstrukcije, a temu vsekakor ni tako. Statično in nosilno funkcijo stene lahko v sodobnem gradbeništvu zlahka nadomestimo z drugačnimi rešitvami, ki lahko s seboj prinesejo številne prednosti: izboljšanje osvetljenosti in zračnosti prostorov, povečanje tlorisne površine stavbe, bivalni prostor estetsko posodobimo, prav tako pa pogostokrat zastarele, tudi poškodovane materiale starih stenastih konstrukcij zamenjamo s kvalitetnejšimi, s čimer povečamo varnost.

 SLIKA1 SLIKA2

Sliki 1 in 2: Sodobna arhitektura se že nekaj desetletij odmika od masivnih konstrukcij zaprtega tipa k vitkim konstrukcijam, za katere so značilni veliki prostori in odprtine.

Medtem ko odstranitev nenosilne stene lahko uvrstimo med nezahtevne gradbene posege, pri čemer pa moramo nenosilne stene v objektu seveda prepoznati, pa je rušenju nosilne stene potrebno nameniti malce več pozornosti. Rušenje se praviloma, kadar gre za izrazito velike razpone, ki jih s prefabriciranimi prekladami ne moremo nadomestiti, izvede na podlagi rezultatov statične presoje.

SLIKA3

Slika 3:Projekt statične presoje, na podlagi katerega je naše podjetje pri investitorju izvedlo rušenje 50 centimetrov debele nosilne stene z razpetino več kot 6 metrov.

S statično presojo računsko analiziramo načrtovan gradbeni poseg in z upoštevanjem predpisov, ki veljajo pri projektiranju objektov, upoštevamo različne vplive, ki bi lahko prispevali k izgubi stabilnosti ali celo porušitvi objekta. Statična presoja, ki jo izvede usposobljen in kvalificiran statik, vsebuje tudi podano rešitev, med najpogostejšimi pa sta nosilca v armiranobetonski ali jekleni izvedbi.

 

 

SLIKA4 SLIKA5

Slika 4: Nosilec v armiranobetonski izvedbi.             Slika 5: Nosilec v jekleni izvedbi.

Več o poteku izvedbe rušenja nosilne stene v stanovanjski hiši pa v drugem delu prispevka, ki sledi v kratkem.

Udeležba na Baumit akademiji 2017

 

Strokovno izobraževanje o fasadnih sistemih in sanacijah fasad

Fasada je najvidnejši element vsake stavbe, zaradi izpostavljevnosti zunanjim pogojem in pogostokrat strogim estetskim zahtevam naročnikov pa je njeni izvedbi potrebno nameniti še dodatno pozornost. Vsaka anomalija v materialu, tehnologiji dela ali pa času izvedbe lahko na fasadi pusti vidne in nezaželene posledice, ki lahko naročniku in izvajalcu povzročita številne, predvsem finančne preglavice.

Katere vrste fasadnih sistemov poznamo? Kakšne standarde na področju fasaderskih del poznamo in kako jih vpeljati v prakso, da bo fasada izvedena pravilno? Kako sanirati fasado v primeru vlage, agresivnih soli ali odstopu zaključnega sloja? Na ta in še na marsikatera druga vprašanja so nam v sredo, 15. februarja, na celodnevnem strokovnem izobraževanju izvajalcev, projektantov in trgovcev odgovorili strokovnjaki podjetja Baumit Slovenija.

Seminar o fasadnih sistemih in sanacijah fasad je potekal v kongresnem centru na Brdu pri Kranju, sklopa treh seminarjev (preostala dva sta potekala v Mariboru in Lipici) pa se je po podatkih organizatorjev udeležilo več kot 600 ljudi. Kot podjetje, ki se že več kot 15 let ukvarja z izvedbo novih in sanacijami starih fasad, tudi z Baumit fasadnimi sistemi, smo izkoristili priložnost in se strokovnega izobraževanja, ki poteka na vsaki dve leti, udeležili tudi sami. Spoznavanje hitro rastočega trga novih materialov in sodobnih smernic na področju fasad je za kvaliteto izvedenih projektov nujno potrebno, saj so bile na seminarju ponujene številne rešitve za probleme, ki se pojavljajo v vsakodnevni praksi.

Seminar je bil sestavjen iz dveh delov. V prvem smo se seznanili s sodobnimi smernicami na področju izvedbe fasad in pravilni izvedbi fasaderskih del, od priprave podlage do nanosa zaključnega sloja. Precejšnjo pozornost je predstavitev namenila pravilni izvedbi detajlov na fasadi, saj njihova nepravilna izvedba najpogosteje predstavlja izvor težav, povezanih z vlago ali poškodbami. V nadaljevanju pa smo se udeleženci seznanili s sanacijami in renovacijami fasad običajnih in spomeniško zaščitenih objektov in različnimi materiali, ki jih lahko pri tem uporabimo za učinkovito rešitev težav.

 

DSC_0255 16809581_1267114073378674_88325781_n DSC_0251

Stopnice skozi zgodovino

Stopnice skozi zgodovino

Od preprostega konstrukcijskega elementa do zapletenih monumentalnih oblik

Čeprav je težko oceniti, kdaj so bile prve stopnice zgrajene, pa velja prepričanje, da sso se prve stopnice pojavile v mlajši kameni dobi oziroma neolitiku. Stopnišča so bila zgrajena v povsem drugačnih oblikah in iz drugačnih materialov, kot jih poznamo danes, prav tako pa se je njihova funkcija in namembnost v arhitekturi skozi zgodovino spreminjala. Medtem ko danes stopnišča poznamo kot nepogrešljiv konstrukcijski element v stavbah, pa so pred več kot tisoč leti stopnišča gradili tudi v verske in strateške namene.

Arheološke raziskave so pokazale, da so bile prve stopnice zgrajene na Kitajskem. Dolga stopničasta konstrukcija, po kateri se je mogoče povzpeti še danes, vodi na kitajsko sveto goro Tai, zaradi česar so stopnice najverjetneje uporabljali v religiozne namene. Stopnišče, ki ga tvori več kot 7000 posameznih kamnitih stopnic in je imenovano tudi ”južna vrata v nebesa”, naj bi ponazarjala povezavo med zemljo in nebom, med ljudmi in bogovi. Podobno kot prve stopnice na Kitajskem naj bi tudi starodavna stopnišča v Egiptu, Mezopotamiji in Južni Ameriki imela verski pomen. Babilonski stolp, egipčanske in majevske piramide, indijski Chand Baori in stopničasti zigurati v antični Mezopotamiji so bili zgrajeni kot simbolične poti proti bogovom na nebu in kot mesta za astrološko napovedovanje prihodnosti.SLIKA1 (2) 

Stari Rimljani so bili odlični gradbeniki, kar so dokazali s številnimi še danes stoječimi objekti, korak naprej pa so  naredili tudi na področju gradnje stopnišč. Preprosta in odrpta stopnišča na prostem, ki so jih gradile prve civilizacije, so kot prvi premaknili v notranjost stavb. Njihova stopnišča v obokani ali spiralni izvedbi tako niso bila več samostojen gradbeni objekt, temveč le še konstrukcijski element, ki je povezoval etaže na različnih višinah med seboj.

Z zatonom rimskega imperija je zamrlo tudi gradbeništvo in v stavbah so se iz kamna grajena stopnišča pojavila šele v 14. stoletju oziroma v zgodnji renesansi. Medtem ko so preprosta in utesnjena stopnišča uporabljali v običajnih stavbah, pa so veličino in pomembnost premožnejših lastnikov takratni arhitekti izražali tudi z notranjimi stopnišči izrazitih dimenzij in dovršene arhiterturne in kiparske zasnove. Iz renenesančnega obdobja je prav gotovo najbolj znano tovrstno stopnišče medičejske knjižnice v Firencah, ki ga je skonstruiral sam Michelangelo, gradnja monumentalnih in veličastnih stopnišč pa se je nadaljevala tudi v baroku. Najbolj znana predstavnika iz tistega časa sta stopnišči v kraljevi palači v Caserti in v palači Augustusburg v mestu Brühl.

SLIKA2 (2)   SLIKA3 (2) a

Zasnova stopnic

V poznem 19. stoletju je škotski arhitekt, matematik in inženir Peter Nicholson razvil matematični postopek za konstruiranje stopnišč in stopniščnih ograj. Njegov sistem so uporabljali tesarji in gradbeniki, radi pa so se ga posluževali tudi arhitekti, saj je občutno poenostavil načrtovanje in umestitev stopnišč v objekte. Pri konstruiranju stopnic danes v gradbeništvu v splošnem izhajamo iz načela, da mora vsota dvakratnika višine stopnice in njene globine znašati 63 centimetrov. Preprosta formula je bila izpeljana na podlagi človekovega povprečnega koraka, z njo pa lahko določimo najoptimalnejše dimenzije stopnic –  v kolikor nam to arhitekturni, izvedbeni in drugi pogoji to dopuščajo,

Razvoj gradbenih materialov je privedel do tega, da danes stopnic ne gradimo zgolj iz kamna, kot so to počeli pred stoletji. V sodobnem času stopnice izdelujemo iz različnih gradbenih materialov, ki zadostijo zahtevam nosilnosti in uporabnosti – najbolj razširjene so prav gotovo stopnice iz armiranega betona, medtem ko je izvedba stopnic možna tudi v lesu, jeklu ali drugih kompozitnih polimernih materialih, ki se v grabeništvu v zadnjih letih vse bolj uveljavljajo. Glede na samo zasnovo stopnic pa lahko stopnišča ločimo v enoramna, dvoramna, večramna ali zavita stopnišča.

Stolpnica iz stopnic

Da sodobna arhitektura ne pozna meja, dokazujejo edinstvene konstrukcijske zasnove zapletenih oblik in posebno oblikovanih elementov, ki jih lahko občudujemo na številnih zgradbah po svetu. Ena tovrstnih zgradb, ki bo do poletja 2018 zrastla v New Yorku, je The Vessel (”posoda”). Posebnost načrtovane zgradbe je ta, da njen zunanji obod tvori sklop zavitih stopnišč, ki se v obliki panja proti vrhu postopoma širijo navzven.

SLIKA4 (2)

Nenavaden projekt, ki so si ga zamislili v londonskem arhitekturnem biroju Heatherwick, sestavlja 159 nizov stopniščnih ram, 80 podestov in 2400 posameznih stopnic, po načrtih pa bo v višino segal dobrih 45 metrov. Tovrstni sodobni projekti, pa tudi zgodovinska dejstva, stopnice uvrščajo med nepogrešljive konstrukcijske elemente, njihov razvoj pa se bo kljub raznolikosti, ki jo ponujajo, nadaljeval tudi v prihodnje.

 

 

 

 

SLIKA 1: Prve zgrajene stopnice na svetu – t. i. južna vrata v nebesa.

SLIKA 2: Prikaz renesančne monumentalnosti: stopnišče v medičejski knjižnici v Firencah, ki ga je leta 1524 skonstruiral Michelangelo.

SLIKA 3: Notranjosti kraljeve palače v Caserti (zgoraj) in palače Augustusurg (spodaj).

SLIKA 4: The Vessel – stolpnica iz stopnic. 

Stopnice skozi zgodovino

Od preprostega konstrukcijskega elementa do zapletenih monumentalnih oblik

Čeprav je težko oceniti, kdaj so bile prve stopnice zgrajene, pa velja prepričanje, da sso se prve stopnice pojavile v mlajši kameni dobi oziroma neolitiku. Stopnišča so bila zgrajena v povsem drugačnih oblikah in iz drugačnih materialov, kot jih poznamo danes, prav tako pa se je njihova funkcija in namembnost v arhitekturi skozi zgodovino spreminjala. Medtem ko danes stopnišča poznamo kot nepogrešljiv konstrukcijski element v stavbah, pa so pred več kot tisoč leti stopnišča gradili tudi v verske in strateške namene.

Arheološke raziskave so pokazale, da so bile prve stopnice zgrajene na Kitajskem. Dolga stopničasta konstrukcija, po kateri se je mogoče povzpeti še danes, vodi na kitajsko sveto goro Tai, zaradi česar so stopnice najverjetneje uporabljali v religiozne namene. Stopnišče, ki ga tvori več kot 7000 posameznih kamnitih stopnic in je imenovano tudi ”južna vrata v nebesa”, naj bi ponazarjala povezavo med zemljo in nebom, med ljudmi in bogovi. Podobno kot prve stopnice na Kitajskem naj bi tudi starodavna stopnišča v Egiptu, Mezopotamiji in Južni Ameriki imela verski pomen. Babilonski stolp, egipčanske in majevske piramide, indijski Chand Baori in stopničasti zigurati v antični Mezopotamiji so bili zgrajeni kot simbolične poti proti bogovom na nebu in kot mesta za astrološko napovedovanje prihodnosti.

SLIKA1 (2)

Slika 1: Prve zgrajene stopnice na svetu – t. i. južna vrata v nebesa.

Stari Rimljani so bili odlični gradbeniki, kar so dokazali s številnimi še danes stoječimi objekti, korak naprej pa so  naredili tudi na področju gradnje stopnišč. Preprosta in odprta stopnišča na prostem, ki so jih gradile prve civilizacije, so kot prvi premaknili v notranjost stavb. Njihova stopnišča v obokani ali spiralni izvedbi tako niso bila več samostojen gradbeni objekt, temveč le še konstrukcijski element, ki je povezoval etaže na različnih višinah med seboj.

Z zatonom rimskega imperija je zamrlo tudi gradbeništvo in v stavbah so se iz kamna grajena stopnišča pojavila šele v 14. stoletju oziroma v zgodnji renesansi. Medtem ko so preprosta in utesnjena stopnišča uporabljali v običajnih stavbah, pa so veličino in pomembnost premožnejših lastnikov takratni arhitekti izražali tudi z notranjimi stopnišči izrazitih dimenzij in dovršene arhiterturne in kiparske zasnove. Iz renenesančnega obdobja je prav gotovo najbolj znano tovrstno stopnišče medičejske knjižnice v Firencah, ki ga je skonstruiral sam Michelangelo, gradnja monumentalnih in veličastnih stopnišč pa se je nadaljevala tudi v baroku. Najbolj znana predstavnika iz tistega časa sta stopnišči v kraljevi palači v Caserti in v palači Augustusburg v mestu Brühl.

 

SLIKA2 (2)    

Sliki 2 in 3: Prikaz renesančne monumentalnosti: stopnišče v medičejski knjižnici v Firencah, ki ga je leta 1524 skonstruiral Michelangelo. Notranjosti kraljeve palače v Caserti (zgoraj) in palače Augustusurg (spodaj).

Zasnova stopnic

V poznem 19. stoletju je škotski arhitekt, matematik in inženir Peter Nicholson razvil matematični postopek za konstruiranje stopnišč in stopniščnih ograj. Njegov sistem so uporabljali tesarji in gradbeniki, radi pa so se ga posluževali tudi arhitekti, saj je občutno poenostavil načrtovanje in umestitev stopnišč v objekte. Pri konstruiranju stopnic danes v gradbeništvu v splošnem izhajamo iz načela, da mora vsota dvakratnika višine stopnice in njene globine znašati 63 centimetrov. Preprosta formula je bila izpeljana na podlagi človekovega povprečnega koraka, z njo pa lahko določimo najoptimalnejše dimenzije stopnic –  v kolikor nam to arhitekturni, izvedbeni in drugi pogoji to dopuščajo,

Razvoj gradbenih materialov je privedel do tega, da danes stopnic ne gradimo zgolj iz kamna, kot so to počeli pred stoletji. V sodobnem času stopnice izdelujemo iz različnih gradbenih materialov, ki zadostijo zahtevam nosilnosti in uporabnosti – najbolj razširjene so prav gotovo stopnice iz armiranega betona, medtem ko je izvedba stopnic možna tudi v lesu, jeklu ali drugih kompozitnih polimernih materialih, ki se v grabeništvu v zadnjih letih vse bolj uveljavljajo. Glede na samo zasnovo stopnic pa lahko stopnišča ločimo v enoramna, dvoramna, večramna ali zavita stopnišča.

Stolpnica iz stopnic

Da sodobna arhitektura ne pozna meja, dokazujejo edinstvene konstrukcijske zasnove zapletenih oblik in posebno oblikovanih elementov, ki jih lahko občudujemo na številnih zgradbah po svetu. Ena tovrstnih zgradb, ki bo do poletja 2018 zrastla v New Yorku, je The Vessel (”posoda”). Posebnost načrtovane zgradbe je ta, da njen zunanji obod tvori sklop zavitih stopnišč, ki se v obliki panja proti vrhu postopoma širijo navzven.

SLIKA4 (2)

Slika 4: The Vessel – stolpnica iz stopnic.

Nenavaden projekt, ki so si ga zamislili v londonskem arhitekturnem biroju Heatherwick, sestavlja 159 nizov stopniščnih ram, 80 podestov in 2400 posameznih stopnic, po načrtih pa bo v višino segal dobrih 45 metrov. Tovrstni sodobni projekti, pa tudi zgodovinska dejstva, stopnice uvrščajo med nepogrešljive konstrukcijske elemente, njihov razvoj pa se bo kljub raznolikosti, ki jo ponujajo, nadaljeval tudi v prihodnje.

 

 

Hidroizolacija in kapilarna vlaga

Zametki hidroizolacije segajo že v čas Babiloncev in Sumercev, ki so za izoliranje objektov prvi začeli uporabljati zmesi, narejene na bitumenski osnovi. V današnjih časih ima hidroizolacija v gradbeništvu posebno mesto: tako po pomembnosti kot tudi po zahtevnosti. Dandanes težko najdemo objekt, ki ga ne izoliramo proti vodi, prav tako pa hidroizolacijska dela sodijo med dela, ki so zahtevnejša, odprava posledic nepremišljenih in površnih hidroizolacijskih del pa so v večini primerov drage in zapletene, v nekaterih primerih celo nemogoče.
 
Namen hidroizolacije je zaščititi objekt, njegovo konstrukcijo in prostore, pred vdorom vode oziroma vlage iz zunanjega okolja. Del objekta, ki je najbolj izpostavljen vlažnosti, je prav gotovo vkopani del konstrukcije. Voda je v zemljini neprestano in izoliranje vkopanega dela stavbe je zato še toliko pomembnejše. Konstrukcija je po naravi hidroskopna (vpija vlago), zato takšen pojav, ko se nam na notranjih straneh sten, ki so v stiku z zemljino, pojavijo poškodbe zaradi vlage, imenujemo kapilarna vlaga.
 
Kapilarno vlago preprečuje le en dejavnik: hidroizolacija. V primeru, ko hidroizolacije na objektu nimamo, je izvedena nestrokovno in površno ali pa je poškodovana, je lahko pojav kapilarne vlage pričakovan.
hidro
 
Glavni znaki, po katerih lahko ugotovimo, da gre za kapilarno vlago, so:
  • vlažni madeži na stenah, ki so v stiku z zemljino ali pa se nahajajo v vkopanem delu objekta
  • odpadanje ometa, luščenje opleska in druge fizične poškodbe na konstrukciji
  • pojav plesni, lišajev, gob, alg, insektov in drugih bioloških dejavnikov, ki uničujejo konstrukcijo
  • pojav kemijskih substanc, npr. sulfatov, ki poleg tega, da uničujejo konstrukcijo, škodijo tudi klimi bivalnega prostora in posledično človeškemu zdravju.
 
Pojav kapilarne vlage je še posebej pogost pojav pri starejših objektih, kajti v času, ko je bila stavba grajena, je bila hidroizolacija draga in po kakovosti neprimerljiva z današnjimi vrstami hidroizolacij. Pri starejših objektih je značilno, da so zemeljsko vlago poskušali zaustaviti z debelejšimi zidovi ali pa s katranom, ki pa svojemu namenu odsluži že v nekaj letih.
 
Kapilarno vlago je mogoče odpraviti le s sanacijo hidroizolacije in osušitvijo sten. Najprimernejši način, kako odstraniti kapilarno vlago v manjših, na primer stanovanjskih objektih, je odkop objekta do temeljev, morebitna odstranitev stare hidroizolacije, saniranje sten, in pa vgradnja nove hidroizolacije, na katero pride še plast toplotne izolacije in gumbasta folija. Pomembno je, da se v tej fazi uredi tudi odvodnjavanje meteornih voda s primerno izvedeno drenažo. Po končanih hidroizolacijskih delih se objekt znova zasuje, notranje stene, ki so bile podvržene kapilarni vlagi, se osuši, nato pa se začne sanirati notranje stene. Glede na obstoječe poškodbe sten se najprej strokovno oceni, kakšen način obnove bomo izbrali, nato pa se poškodb lotimo s sanirnimi ometi, injektiranjem…
izolacija
 
Kapilarna vlaga je le eden izmed mnogih razlogov, zakaj je dobro izvedena hidroizolacija na objektu bistvenega pomena. Ne le, da so posledice neprimerne hidroizolacije opazne le na konstrukciji in objektu, temveč lahko vplivajo tudi na naše zdravje. Zato je pomembno na kapilarno vlago in na druge posledice, ki nastanejo zaradi slabe hidroizolacije, gledati z vso resnostjo in k odpravi le-teh pristopiti čimprej in strokovno.

Toplotne izgube zaradi stare fasade

Čeprav navzven izgleda, da ima fasada predvsem estetski pomen, pa temu še zdaleč ni tako. V stavbi, v kateri ljudje bivajo, ima fasada izreden pomen. Fasada je namreč stik med zunanjim in bivalnim okoljem in ima občutljivo izolativno nalogo: čimbolj zmanjšati negativne vplive zunanjega okolja (predvsem temperature) na bivalno okolje, še posebej v vročih poletnih in mrzlih zimskih mesecih. Prav tako pa mora fasada preprečiti uhajanje po možnosti energetsko ustvarjenih bivalnih pogojev v zunanjost, ali skrajšano toplotne izgube.

 

Fasada pa mora biti izdelana na pravilen način, če želimo, da opravlja svojo funkcijo. Fasada kljub svoji izolativni vlogi ne sme biti nepredušna, kar dosežemo s paropropustnimi materiali in strokovnim načinom izdelave. Pogosti znaki, da naša fasada ni paropropustna in ne omogoča ”dihanja” zidov, so rosenje oken, vlažni madeži na stenah na notranji strani…
gradbeni_odri

Obnova fasade oziroma izolacija fasade na prvi pogled izgleda kot velik strošek, a če malo preračunamo to pravzaprav ni. Poglejmo na številke. Za naš izračun smo izbrali podatek, da povprečna 150 m2 velika starejša stanovanjska hiša z neizolativno fasado in okni v kurilni sezoni porabi približno 3000 litrov kurilnega olja, kar je 20 litrov kurilnega olja na kvadratni meter tlorisne površine na leto. Okoljski predpisi dovoljujejo 8 litrov porabljenega kurilnega olja na m2 na leto, se pravi za našo enako hišo z izolativno fasado to znese 1200 litrov. Poglejmo tabelo stroškov, ki nastanejo v eni kurilni sezoni, če imamo na hiši neprimerno fasado:

 

 

Tlorisna površina: 150 m2

 

NEIZOLIRANA  FASADA z netesnjenimi okni

IZOLIRANA FASADA*

s tesnjenimi okni

Poraba v litrih/leto:

3000

1200

Poraba v evrih/leto:

2874

1150

RAZLIKA v litrih/leto:

1800

RAZLIKA v evrih/leto:

1724

 

Tabela je zgolj informativnega značaja in je lahko spremenljiva

*fasada v sestavi: opečni zid, toplotna izolacija 16 cm, armirni sloj, zaključni sloj

 

Preprost pogled na tabelo nam pokaže, da lahko zaradi neprimerne fasade na leto izgubimo kar 1724 evrov, pri čemer nismo upoštevali energetskih stroškov hlajenja prostorov v poletnih mesecih, kar bi končno številko še povišalo. 1724 evrov je denar, ki ga na leto takorekoč vržemo skozi okno le zato, ker imamo neizolativno fasado.

 

Naš predlog?

Prejšnji izračun in pa cene izdelave fasade na tržišču kažejo, da bi se nam investicija v novo fasado povrnila v slabih šestih letih, v kolikor pa bi v naš izračun dodali še stroške hlajenja v poletnih mesecih, pa bi se investicija v našem primeru povrnila že po dobrih petih letih!

Razlika med ročnimi in strojnimi ometi?

V naši vsakodnevni praksi nas investitorju in naše stranke pogostokrat vprašajo, katera od tehnologij izdelave ometov je boljša: so boljši ročni ali strojni ometi? Ker se v našem podjetju v praksi pogostokrat srečujemo z obema vrstama ometov, enoznačnega odgovora na to vprašanje nimamo, vsekakor pa zaradi več kot 15 letnih izkušenj, ki jih imamo, prisegamo na ročne omete.

 

Omet nudi s svojo mineralno sestavo in zgradbo zaščitno in izravnalno funkcijo jedru zidu, ki je sestavljen iz opeke, betonskih zidakov ali armiranega betona, zato je njegova pravilna in kvalitetna izvedba še kako pomembna. Čeprav velja prepričanje, da je pri ročnih ometih kvaliteto in pravilno, dobro izvedbo težko nadzorovati in ohranjati enakomerno skozi celoten objekt, to ne drži popolnoma. V kolikor pri sami izvedbi sledimo strogim merilom kakovosti in izvedbe, k čemur smo v našem podjetju vsekakor zavezani, lahko ročni ometi po svojih kemijskih in fizikalnih lastnostih celo presežejo kvaliteto strojnih ometov. Zaradi tehnologije, ki omogoča predvsem hitro izvajanje strojnih ometov, se resda lahko izkažejo strojni ometi za ekonomsko ugodnejšo varianto, toda morda na kratek rok. Neustrezna priprava maltne mešanice ter izvedba marsikaterih poceni izvajalcev, pri katerih se daje prednost količini in ne kvaliteti, velikokrat vodi do pomankljive izvedbe strojnih ometov. Kot gradbeno podjetje smo bili udeleženi že pri številnih sanacijah povsem na novo narejenih strojnih ometov, v takih primerih pa so končni stroški sanacije vsekakor presegli strošek, ki bi ga imel investitor na začetku ob izbiri ročnih ometov preverjenega izvajalca.

naslov stroj

Strojni ometi so sestavljeni iz industrijsko pripravljene mešanice, na stene, ki morajo biti gladke, pa se strojno z brizganjem nanaša tanka plast ometa. Maltna mešanice vsebujejo tudi mavčno vezivo, zaradi česar naj bi bila prednost strojnih ometov v prilagajanju gradbenim fizikalnim lastnostim zgradbe oziroma zahtevanim bivalnim pogojem.

Ročni ometi pa se medtem izvajajo na osnovi mešanice, ki je pripravljena iz peska frakcije 0-4 mm, hidriranega apna in cementnega veziva ter seveda vode. Zaradi zmožnosti prilagajanja mešanice lastnostim objekta in površine, kakor tudi debeline izvedbe, ki je pri ročnih ometih praviloma debelejša kakor pri strojnih, ročne omete močno priporočamo predvsem pri adaptacijah stavb ter sanacijah. Ročni ometi, pri katerih mavčnega veziva ni in zato veljajo tudi za veliko bolj trdne in odporne na točkovne poškodbe, so seveda prava izbira tudi pri izvajanju ometov v novogradnjah, a se investitorji zaradi manjših stoškov in želje po prihranku velikokrat odločijo za strojne omete.

V našem podjetju smo že zelo kmalu ugotovili, da za marsikaterega investitorja gradbeni poseg, pa naj gre za sanacijo, adaptacijo ali pa novogradnjo, predstavlja takorekoč življenjski projekt, zato v vsak projekt vlagamo kvalitetne materialne, znanje in izkušnje, ki smo si jih na področju izvajanja gradbenih del pridobili tekom let. Izredno nas veseli nas, da stranke to tudi opazijo:  v zadnjem času vse več strank zopet daje prednost kvaliteti ter preverjenim izvajalcem namesto cenovno ugodnejšim ponudbam vprašljivega slovesa, pri katerih je kvaliteta (in stranka) na zadnjem mestu.